Delodajalec je dolžan delavca teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, ob premestitvi na drugo delo, ob uvajanju nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob vsaki spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Usposabljanje mora biti prilagojeno posebnostim in nevarnostim, ki izhajajo iz delovnega mesta in se izvaja po programu, ki izhaja iz ocene tveganja.

Opozarjamo predvsem na pomen praktičnega usposabljanja, ki je izredno pomembno, saj lahko prihaja do novosti, nove opreme in posledično tudi do novih nevarnosti oz.tveganj za delavce. 

Usposabljanje je obvezno za vse osebe, ki opravljajo delo pri delodajalcu, ne glede na obliko pogodbe, torej tudi za dijake, vajence, študente ipd. 

ZVZD-1 določa opravljanje obveznih občasnih preizkusov teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za tiste delavce, ki delajo na delovnem mestu, kjer iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare in za delovna mesta, kjer so poškodbe pri delu in zdravstvene okvare pogostejše.

Rok teh občasnih preizkusov ne sme biti daljši od dveh let.

V avtoservisni dejavnosti gre večinoma za dela, kjer obstaja nevarnost nastanka poškodb in poklicnih bolezni ter se uporablja delovna oprema, s katero se delavci lahko poškodujejo, lahko tudi barve, laki, čistila, razredčila..., zato je v tej dejavnosti rok za preverjanje znanja dve leti. Rok se vpiše tudi v oceno tveganja.

Za delovna mesta, za katera iz ocene tveganja ne izhajajo nevarnosti za poškodbe in poklicne bolezni, je rok za preverjanje znanja lahko daljši. Taka delovna mesta so lahko npr. v administraciji, tam se vpiše poljuben rok.