Pisali smo že o dolžnost zavarovalnice, da ceno popravila poravna skladno s cenikom avtoserviserja! Ob tem tudi velja, da ne more in ne sme postavljati svojih pogojev in cen, razen, če se je z avtoserviserjem drugače dogovorila v pogodbi! Navedli smo nekatere argumente, dodajamo pa še nove, ki temeljijo na razsodbi okrožnega sodišča iz meseca marca 2017 in priznava vse pravice avtoserviserju ter negira stališča zavarovalnice!
Naš član je ob pomoči sekcije tožil zavarovalnico zaradi neupravičenih odbitkov pri računu:
Avtoserviser je upošteval navodila sekcije o pooblastilu, pogodbi o odstopu terjatve ter obvestitvi zavarovalnice.
V razsodbi je sodišče še posebej izpostavilo pravico zavarovanca (lastnika vozila), opredeljeno v 169. členu Obigacijskega zakonika, da postane premoženjski položaj zavarovanca takšen, kakršen je bil, če škodljivega dejanja ne bi bilo! To pomeni, da je potrebno plačilo celotnega zneska potrebnega za popravilo vozila. Zato sodišče ravnanje zavarovalnice, ki zavrača plačilo višjih stroškov popravila, v kolikor se lastnik vozila odloči za popravilo pri drugem serviserju, opredeljuje kot napačno! Sodba napotuje, da mora biti primarno upoštevan interes in zaupanje lastnika vozila v svojega serviserja – na kar napotuje in podpira tudi 965. člen Obigacijskega zakonika in tudi 20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Sodišče navaja: »Oškodovanec, ki je brez svoje krivde utrpel škodo, ima po oceni sodišča pravico do izbire servisa, ki mu zaupa, s katerim morebiti že dalj časa sodeluje in s katerega storitvijo in cenim je zadovoljen.«
Sodišče tudi izpostavlja, da v pogodbi o zavarovanju vozila cena storitev popravila ni določena in da pojem krajevno običajnih cen niti ni ustrezno opredeljen, niti ni pojasnjeno, na kakšen način se določene ter kdo jih postavlja!
V nadaljevanju sodišče pojasnjuje, da se sicer popust lahko obračuna, ni pa to obveznost! Zavarovalnica ali lastnik vozila ga lahko zahteva, vendar ga avtoserviser ni obvezen dati in zavarovalnica ga ni upravičena prejeti. Noben pravni predpis izrecno ne določa obveznosti izvajalca storitev, da naročniku priznava kakršenkoli popust.
Še več: »Iskanje popustov po oceni sodišča ne more biti zahtevano ravnanje v okviru omejevanja škode, saj se pri tem vedno odpira možnost, da se povzročitelj škode svoji odgovornosti za povrnitev škode poskuša izogniti s sklicevanjem na potencialne popuste.«
»Sodišče glede na presojo vseh dokazov in dejanskega stanja ocenjuje, da je zahtevek tožeče stranke po višini v celoti utemeljen. Iz predloženih dokazov jasno izhaja, da so cene tožeče stranke primerljive s ceniki ostalih ponudnikov in jih je tako upravičena zaračunati toženi stranki, slednja pa jih je v skladu z obračunom dolžna plačati. Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da so odbitki zaradi urne postavke neutemeljeni, prav tako je neutemeljen odbitek iz naslova popusta na material, neutemeljena pa je tudi zadnja postavka dodatnih odbitkov, saj je tožena stranka odobrila dodatna dela, na katera se po mnenju sodišča tudi nanaša zadnja postavka, v zvezi s čim je tako tudi zadnja postavka neutemeljeno odtegnjena. Zahtevku tožeče stranke je na podlagi vsega navedenega potrebno ugoditi.«
Skladno s sodbo je zavarovalnica dolžna plačati celoten zahtevek tožeče stranke (avtoserviserja), pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva podpisa poravnave za delni znesek računa popravila in celotne stroške postopka, vključno s stroški sodnega cenilca.